Slovensko zdravniško društvo ne podpira uvedbe samostojnih zdravstvenih delavcev v zdravstvenem sistemu, saj le ta predstavlja preveč in prevelika tveganja za pacienta (in za samostojne zdravstvene delavce), izključuje potrebo po ustrezni diagnostični obravnavi pred zdravljenjem in odpira številne etične dileme.

Vedeti moramo, da strokovnjaki drugih področij med študijem niso pridobili številnih veščin in znanj, ki jih mora pridobiti zdravnik, npr.:

•  Veščin o pojasnilni dolžnosti in odgovornost, ki jo z zakonom (Zakon o pacientovih pravicah, 20. člen) lahko nosi samo zdravnik na neposreden način.
• Usposobljenosti za prepoznavanje bolnikovih organskih motenj in ovir, vezanih na razumevanje podatkov v medicinski dokumentaciji.
• Usposobljenosti za sprožitev ustreznih postopkov za izvajanje pomoči pacientu pri izoblikovanju lastne volje ali nadomestitvi le te z voljo drugih v korist pacientu.

Zato so z vstopanjem različnih strokovnjakov na področje medicine bolniki in osebe s tveganjem za razvoj različnih motenj ali bolezni lahko izpostavljeni nepotrebnim dodatnim tveganjem, pa tudi napačno postavljenim diagnozam.

Zakon o zdravniški službi (1. člen) določa, da je »Zdravnik temeljni odgovorni nosilec opravljanja zdravstvene dejavnosti«, predlog zakona pa s prenosom kompetenc na strokovnjeke izven medicine prenaša odgovornost za neželene učinke zdravljenja na zdravstvene delavce in na ta način po nepotrebnem izpostavlja tako paciente kot zdravstvene delavce.

Zdravnik ne more prevzemati odgovornosti za postopke zdravstvenih delavcev, pri katerih ne sodeluje in nima vpliva na njihov potek, na izbiro sodelavcev v timu in na izbiro ter delo morebitnih samostojnih delavcev v zdravstvu.

Vse zgoraj naštete dejavnosti spadajo pod področje podjetništva ali zdravilstva ter jih Zakoni, vezani na opravljanje dela zdravnikov, ne obravnavajo.