Na okrogli mizi Slovenske medicinske akademije so prof. dr. Pavel Poredoš, prof. dr. Alojz Ihan, prof. dr. Aleš Blinc, prof. dr. Dušan Šuput, dr. Božidar Voljč, mag.Nada Irgolič, prof. dr. Radko Komadina, prof. dr. Marija Pfeifer razpravljali o pomenu in pasteh znanstveno – raziskovalnega dela v medicini. Vsebino razprave najdete v spodnjem besedilu.
Znanost je že od nekdaj gonilna sila razvoja na vseh področjih, vključno z medicino. Je sestavni del vsakdanjega življenja in skoraj vse, kar uporabljamo, je na nek način proizvod znanosti. Globalizirana znanost je v navezi z javnim šolstvom v zadnjih dveh stoletjih omogočila neverjeten razvoj tehnologije, s tem pa dostop do številnih dobrin in življenskih možnosti za večino ljudi, in ne le za ozke oblastne elite.
Znanost neposredno koristi tudi medicinski praksi s pomembnimi odkritji, ki prestanejo vsa preverjanja in izboljšajo obravnavo bolnikov ali preprečujejo razvoj bolezni. Takšna odkritja so, glede na število znanstvenih objav sicer razmeroma redka, vendar kvalitetno raziskovalno delo koristi medicinski praksi tudi posredno. Dober medicinski raziskovalec mora temeljito poznati svoje področje, imeti mora dobre mednarodne povezave in je prisiljen biti na tekočem z razvojem svojega področja. Kdor svoja dela objavlja v kvalitetnih mednarodnih znanstvenih revijah in ocenjuje članke svojih kolegov iz tujine (angl. peer review), dobro ve, kaj je na njegovem področju »vroče« in katera znanja in metode je vredno prenašati v domače okolje. Zato je raziskovalno delo med nujnimi stebri kvalitete zdravstvenih ustanov.
Medicinska znanost je v primerjavi z drugimi znanstvenimi vedami s področja naravoslovja, tehnike in družbenih ved v posebnem položaju, saj je zdravnik praviloma le manjši del svojega časa raziskovalec, večji del pa je lečeči zdravnik svojih bolnikov in je zato še posebej pod drobnogledom nadzornih mehanizmov, ki mu postavljajo ostre meje in tako skrbijo za kakovost, varnost in etičnost ravnanja na tem področju. Že leta 1979 sta v delu The Principles of Biomedical Ethics filozofa Tom Beauchamp in James Childress opredelila štiri vrednostna načela, ki v zdravstvu po etični plati označujejo znanstveno-raziskovalno področje. To so načela avtonomije, dobrobiti, neškodljivosti in pravičnosti. Usklajena so z vrednotami spoštovanja življenja, poštenja, objektivnosti, nediskriminacije, odgovornosti, dostojanstva, preglednosti , zaupanja in etičnosti ravnanja. Te principe Komisija za medicinsko etiko vključuje ocenjevanje predlaganih raziskovalnih projektov, kajti večina zdravstvenih raziskav je povezana s posegi v telesno integriteto in z njimi povezanimi tveganji. Zato je vedno potrebna predhodna etična ocena vsake medicinske raziskave. Prav tako pa je medicinska znanost zavezana molčečnosti, kar na nek način dodatno otežuje delo raziskovalca.
Soočamo se še z drugimi izzivi na področju znanstvene dejavnosti medicini, zaradi katerih menimo, da je medicinska znanost postavljena v neenakopraven položaj. Sistem ocenjevanja raziskovalnih dosežkov za pridobivanje projektov in habilitacij ne razlikuje med zdravniki, ki so raziskovalci samo manjši del svojega delovnega časa, ter med polno zaposlenimi raziskovalci na različnih naravoslovnih inštitutih. Posledica je pomanjkanje raziskovalnih in razvojnih sredstev za klinične raziskave, ki bi bile pospeševalec razvoja novih kliničnih praks.
Znanstveno raziskovalno delo je vrednoteno kot delo javnih uslužbencev. Tudi mladi raziskovalci v medicini so istočasno tudi specializanti, kar pomeni, da njihovo raziskovalno delo ni organizirano in morajo sočasno opravljati dvoje ali celo več dejavnosti. Celo na terciarnih kliničnih ustanovah je znanstveno raziskovalno delo neredko privesek, ki ga posamezni entuziasti opravljajo v svojem prostem času.
Zato si Slovensko zdravniško društvo (SZD), v okviru katere deluje tudi Slovenska medicinska akademija (SMA), zadnja leta na različnih forumih in razpravah prizadeva, da se zaradi spodbujanja razvoja naše medicinske stroke spremeni sistem načrtovanja in spodbujenja raziskovalnega ela v medicini. SZD je stanovska, prostovoljna, neprofitna zveza strokovnih združenj zdravnikov in zobozdravnikov, nevladna organizacija, polnopravna članica World Medical Association, katere poslanstvo je skrb za nenehno posodabljanje strokovnih smernic, strokovnih priporočil in kliničnih stališč, ki jih medicinska znanost uvaja z metodo z dokazi podprte medinske znanosti na vseh specialističnih področjih, in skrbi za kontinuirano podiplomsko izobraževanje zdravnikov in zobozdravnikov.
Tudi zaradi večjega spodbujanja razvojnega in raziskovalnega dela v slovenski medicini je bila v okviru Slovenskega zdravniškega društva leta 2017 ustanovljena SMA, s katero se je Slovenija pridružila preostalim 23 evropskim državam, v katerih medicinske akademije že delujejo in predstavlja etični in strokovni vrh organiziranega zdravništva v državi. Njeni člani so doma in v tujini uveljavljeni zdravniki in zobozdravniki, ki poleg kliničnega dela izvajajo tudi raziskovalno in izobraževalno poslanstvo.
SZD je z ustanovitvijo Akademskega raziskovalnega centra v okviru SMA še posebej spodbudilo raziskovalno dejavnost v medicini. Ker je uspešno raziskovalno delo nujni del vrhunske zdravniške prakse, je temeljna strokovna stanovska organizacija slovenskih zdravnikov izredno zainteresirana za delovanje dobro organizirane in transparentno financirane raziskovalne dejavnosti na področju medicinske znanosti.
Danes del javnosti, tudi raziskovalci , zavzemajo kritično držo do znanosti, kajti nevtralnost in objektivnost znanstveno raziskovalnega dela sta neredko ogroženi z različnimi dejavniki: tekmovalnostjo, interesom institucij, industrije, od katere je izvedba raziskave pogosto finančno odvisna. Tako je danes znanost postala institucija, ki je veliko več kot le raziskovanje.
Včasih prihaja do improvizacij in tudi potvarjanja rezultatov znanstveno raziskovalnega dela, ter teptanja moralno etičnih standardov. Veliko znanstvenikov dela zunaj univerzitetnega okolja v industrijskih sektorjih, kjer vladajo ekonomski interesi. Poleg tega so na področju akademske sfere vedno večji pritiski in so objave tudi za lase privlečenih rezultatov pogoj za napredovanje. Velja namreč pravilo »publish or perish«, tako se posamezniki v želji po uspehu brezglavo zapodijo v raziskovanje in ne uspejo ohraniti kritične distance do znanstveno raziskovalnega dela. Pri tem medicina ni nikakršna izjema. Znanstveniki so neredko odvisni od številnih zunanjih dejavnikov, ki vplivajo na njihovo delo. Raziskovalec je neredko odvisen od financiranja raziskav, sponzorjev, kar lahko vpliva na verodostojnost in nevtralnost raziskav.
V medicini imamo opravka z bazičnimi raziskavami, ki so večinsko financirane iz nevtralnih finančnih fondov, in s kliničnimi raziskavami, ki jih v veliki meri financira farmacevtska industrija in deloma tudi proizvajalci medicinske opreme. Brez tovrstne finančne podpore bi bilo znanstveno raziskovalno delo na področju medicine in s tem njen napredek zelo omejen. Toda pri tem smo kaj hitro na spolzkih tleh in lahko prihaja do konflikta interesov, kar se kaže v ne dovolj kritičnem ocenjevanju rezultatov raziskovalnih del. Dogajalo se je, da se negativni rezultati raziskav niso objavljaji. Farmacevtske pogodbe so bile neredko take, da se je farmacevtsko podjetje odločilo, ali prepusti članek v objavo ali ne. Dejstvo pa je, da je farmacija sponzor večine člankov o učinkovitosti nekega zdravila, pri čemer se ni vedelo, koliko študij je bilo narejenih in ali so bile objavljene vse ali le nekatere. Zadnja leta sicer velja, da mora farmacija objavljati vse študije, vendar čas za objavo po zaključku raziskave ni definiran.
Problem so tudi nekatere post-marketinške raziskave zdravil, ko je lahko v ospredju predvsem promocija določenega zdravila in želja po uvrstitvi le-tega na tržišče. Znanstveno raziskovalno delo včasih tudi ni spodbujeno z radovednostjo in iskanjem odgovorov na nepojasnjene zakonitosti delovanja različnih sistemov, temveč gre za uresničevanje ambicij posameznikov ter zadovoljevanje zahtev za doseganje določenih položajev.
V zadnjih letih se klasičnim medicinskim raziskavam pospešeno pridružujejo raziskave, ki uporabljajo metode umetne inteligence, zlasti strojno učenje, globoko učenje in napredne jezikovne modele. Število objavljenih medicinskih znanstvenih člankov z metodologijo strojnega učenja je bilo še leta 2015 manjše od 1.000, leta 2020 pa je že preseglo 12.000. Eksponencialna rast se seveda nadaljuje. Metode umetne inteligence postajajo nepogrešljive pri analizi velikih podatkovnih zbirk, pri analizi vedenjskih vzorcev prebivalstva, pri iskanju povezav med kliničnimi značilnosti preiskovancev in biološkimi označevalci (zlasti genetskimi, ribonukleinskimi, peptidno-beljakovinskimi), pri analizi slikovnih preiskav, pri napovedovanju strukture in funkcije beljakovin na podlagi aminokislinskega zaporedja in prostorske razporeditve. V resnici ni nobenega področja raziskav, kamor metode umetne inteligence ne bi pospešeno prodirale. Analiza podatkov, ki jo opravi umetna inteligenca, je neprimerno hitrejša od klasične analize, ki jo nadzoruje človek, in v večini primerov natančnejša. Problematično je, da pri metodah globokega učenja ne vemo, kako je umetna inteligenca prišla do rezultata. Pri uporabi naprednih jezikovnih modelov se pridružuje problem, da brez jasne oznake deklaracije (ki je ponekod že obvezna) ni več jasno, ali je tekst napisal človek ali umetna inteligenca. V besedilih, ki jih oblikujejo veliki jezikovni modeli, se poleg resničnih trditev, ki temeljijo na preverjenih dejstvih, pojavljajo tudi izmišljotine, imenovane »halucinacije«. Izmišljene vložke je težko prepoznati, saj delujejo zelo prepričljivo in se povsem logično vključujejo v tekst. Lahko si zamislimo, kakšen problem bi oz. bodo predstavljale »halucinacije« v znanstvenih člankih, predlogih znanstveno-raziskovalnih projektov ali pri ocenah raziskovalnega dela. Zaključek: Znanost je vsekakor gonilo razvoja, tudi v medicini. Slovenka medicinska akademija se zaveda pomena znanstveno-raziskovalnega dela, zato spodbuja aktivnosti, ki omogočajo kakovostno znanstveno-raziskovalno dejavnost. Znanstveniki se morajo ukvarjati z raziskavami, ki so plod čiste radovednosti in veselja do odkrivanja neznanih in nepojasnjenih zakonitosti. Prava znanost je in bi morala biti vrednostno nevtralna in imeti opravka samo s preverjenimi dejstvi. Kritično- znanstveno razmišljanje mora biti tudi sestavni del vsakdanje klinične prakse. To omogoča izbiro najbolj kakovostnih in preverjenih metod obravnave bolnikov z različnih boleznimi. Za doseganje teh ciljev pa so potrebni podatki pridobljeni s pomočjo kakovostnih in nevtralnih raziskav, ki bi morale biti financirane iz neodvisnih virov in ne naročnikov. Moramo pa biti tudi previdni in dovolj kritični pri interpretaciji znanstveno-raziskovalnih dosežkov in pri njihovi implementaciji v vsakdanjo prakso.
