155. redna letna skupščina Slovenskega zdravniškega društva
»Tako lahko zgolj upamo, da bomo z novo vlado imeli več sreče in pripravljenosti za sodelovanje ter da bomo složno pripravljali učinkovite zakonske rešitve v dobrobit bolnikom« (izjava za javnost, SZD, 2014). Da, 2014!
Svetovno zdravniško združenje (WMA), katerega polnopravni član je SZD, opozarja, da zdravje ne sme biti ekonomska kategorija in predmet trgovanja. Nacionalni zdravstveni sistemi ne prenesejo volonterskega organizacijskega pristopa in naj bodo harmonizirani z mednarodnim okoljem.
V posmeh zgornjim trditvam slovensko zdravništvo ni bilo slišano in ni bilo sprejeto kot partner pri kreiranju zdravstvene politike. Zadnje leto je ta praksa dosegla vrhunec z neposrečenimi noveliranji petih od šestih zdravstvenih zakonov.
Stanovska tema letošnje skupščine SZD je podrobno osvetlila kvarni vpliv Zakona o pacientovih pravicah, Zakona o zdravniški službi in zlasti Zakona o zdravstveni dejavnosti na kakovost zdravnikovega dela in na bolnikovo varnost. Zdravnika kot nosilca zdravstvene dejavnosti novelirana zakonodaja razvrednoti, postavlja v neenak položaj javne zavode in zasebne koncesionarje v javni mreži, omejuje volumen zdravnikovega dela, kar je nesmisel ob sočasnem pomanjkanju zdravnikov. Še tisti, ki so, so omejeni, s čimer težko skrajšujejo gigantske, za več sto odstotkov povečane čakalne dobe. Diskriminira mlade zdravnike z licenco kot nosilce dejavnosti. Postali smo namreč edini poklic, ki mora delodajalcu poročati, kaj dela v svojem prostem času. Zdravnikom na primarnem nivoju ob konzultaciji usmerjenega specialista (z neutemeljeno napotnico – kdo bo sodil!?) grozi z denarno kaznijo.
Širita se strah in brezvoljnost pri starejših, želja po iskanju prijaznejšega delovnega okolja pri mlajših kolegicah in kolegih.
Napotnice različnih hitrosti ciljajo na nezasedene kapacitete zdravnikovega dela v bližnji in daljni prihodnosti, v prepolnih čakalnicah sme čakati vsak bolnik največ pol ure, saj ga preko enotne točke naročanja optimalno razvrsti medicinska sestra. Četudi je bolnik nevrološki in mu morda raste možganski tumor, ga v dežurnem časovnem intervalu telefonsko naroča in razvršča na pravi naslov v bolnišnici – po naključju – medicinska sestra z ortopedije. Sestre in zdravstveni sodelavci se vse bolj bojijo napak. Elektronski sistem E-zdravje vzame zdravniku dodatne minute pri obravnavi vsakega bolnika. Z bolnikom izgubljamo očesni kontakt, nemalokrat pa bolnik v spodnjem perilu gleda preko rame svojega zdravnika skupaj z njim v rentgensko sliko na ekranu na mizi. Bolniki so razosebljeni, standardizirano jih obravnavamo v čim krajših časovnih intervalih, pravzaprav niso več ljudje, temveč dobičkonosni SPP-ji.
Zdravnikom so novelirani zakoni dodatno vzeli vpliv na proces dela, ki je nujen za učinkovito delovanje celotnega sistema in za strokovno in prijazno individualno obravnavo vsakega posamičnega bolnika.
Kriza vrednot se je poglobila. Nekoč negativne vrednote individualizma (sebičnost, pragmatičnost, pohlepnost, pomanjkanje empatije) so danes potrebne posamezniku za uspeh v tekmovanju z vsemi ostalimi. Z zlorabo in prevaro hladnokrvno usmerjajo k uspehu, zmagi, dosegu cilja za vsako ceno. Takšni odnosi se zaradi vse manjše dostopnosti do storitev prenašajo v odnos bolnikov do zdravnikov. Ruši se zavezništvo, vzpostavlja se nekakšen poslovni odnos, kar vodi v izgubo zaupanja. Zdravniku je naročnik/plačnik storitev naprtil dolžnost, da sporoča bolniku, katere pravice, obljubljene od naročnika/plačnika, so mu kratene. Neenakost se povečuje, glasnejši in bolj sebični so bolj uspešni pri doseganju tistega, kar si po obisku spletnih strani predstavljajo, da jim pripada, dostopnost do zdravstvenih uslug večini pa se zmanjšuje.
Zdravniki nismo neoliberalci, a nas javnost tega obtožuje, ko zahtevamo, da se našemu delu prizna mednarodno priznana vrednost. V projekcijah velikih zahodnih držav predvidevajo v naslednjem desetletju zaposlovanje več sto tisoč vzhodnoevropskih zdravnikov in medicinskih sester. Proces izsesavanja se je že razširil v slovenske javne zavode. Zaradi pomanjkanja obojih se zaenkrat zapirajo le posamične sobe, odpadajo občasno operativni programi, a kmalu bo zmanjkalo tudi odgovornih nosilcev programov. Cinizem »če ne dvignete plač zdravnikom, bodo umirali bolniki« se bo udejanjil, če vlada in javnost z družbenim konsenzom ne pričneta takoj prioritetno reševati tega problema.
Javno omalovaževanje in obtoževanje zdravnikov s polnimi imeni, preden je komur koli dokazana krivda, porazno zmanjšuje zaupanje bodočih bolnikov v zdravnike. Kot rebound fenomen se širi epidemija defenzivne medicine, ki po študijah draži zdravstvo za pet do petnajst odstotkov.
Zakonodajalec je naložil zdravniku dolžnost nenehnega strokovnega izpopolnjevanja, a mu hkrati ni opredelil virov financiranja za to obveznost. V prejšnjem režimu so pričakovali, da si je zdravnik kar sam našel svojega donatorja med zainteresiranimi prodajalci zdravil in pripomočkov, nujnih za zdravnikovo delo. Pred desetletjem so stroške, nastale ob plačilu kotizacije in bivanja v tujini, po tihem spremenili v boniteto in za nekaj let nazaj je bilo potrebno doplačati dohodnino. V zadnjem desetletju ostaja industrija vodilni vir financiranja obveznega izobraževanja, le da je potreben vmesen manever zakrivanja vira: donacija industrije mora biti namenjena celotnemu javnemu zavodu, le-ta pa napoti ciljnega zdravnika na strokovno konferenco v tujino. Gre za uzakonjeno korupcijo! Ameriški kolegi, po katerih se zgleduje naša država, ki zaslužijo po 20.000 evrov na teden, si morajo sami plačati stroške kotizacije, potovanja in bivanja na strokovni konferenci. Tudi slovenski zdravniki si želimo, da nam država omogoči popolnoma transparentno financiranje obveznega kontinuiranega izobraževanja. Ker v SPP-jih ni skritega denarja za ta namen v dovolj veliki meri, predlagamo, da tudi specialisti po vzoru specializantov dobijo letni fiksni dodatek reda velikosti stroškov kotizacije na evropskem kongresu, stroškov potovanja na kongres in bivanja v 4-zvezdičnem hotelu. Tak nivo omejuje Etični kodeks tujih farmacevtskih družb v Sloveniji.
V tednu pred letno skupščino nas je prijetno presenetil urad predsednika vlade, saj nas je povabil na razgovor. Tega v preteklih štirih letih nismo bili vajeni. Predsednike vseh štirih zdravniških organizacij, združenjih v Koordinaciji zdravniških organizacij, je sprejel državni sekretar v Uradu predsednika vlade, minister za zdravje in državna sekretarka na Ministrstvu za zdravje. Težko je bilo rangirati neumnosti, neizvršljivosti in volontarizme zadnjih let in govoriti le o štirih največjih. Gostitelji so se izkazali kot dobri poznavalci zdravstva in zdravstvenega managementa. S tem smo se Slovenci bolj kot ne naključno približali skandinavski reformi iz leta 2016. Inštitut za etiko, ekonomiko, management in informatiko Karolinske v Stokholmu je z metaanalizo prišel do ugotovitev, da so bolj uspešni managerji v zdravstvu tisti, ki so managersko izobrazbo nadgradili po predhodno končanem študiju na medicinski fakulteti. To so Švedi in Finci uzakonili.
V zaključku naj citiram zahteve Strokovnega parlamenta SZD:
- Zavzemamo se za ohranitev javnega in dostopnega zdravstvenega sistema.
- Organizacija javnih zdravstvenih zavodov je zastarela in je plan sistemske korupcije. Zahtevamo posodobitev!
- Zahtevamo sistematično upravljanje sistema kakovosti in varnosti, kar je dolžan zagotoviti naročnik/plačnik storitev.
- Posodobitev zavarovalniškega sistema za povečanje dostopnosti in ohranitev solidarnosti, zahtevamo uvedbo zavarovanja zapletov zdravljenja.
- Zahtevamo uzakonitev transparentnega zagotavljanja sredstev za kakovostno trajno izobraževanje zdravnikov. Le to je način, da ohranimo stik z razvito mednarodno medicino.
Kako so povezani kriza vrednot, dehumanizacija obravnave bolnika, defenzivna medicina z objavljenimi podatki WMA o kar 50 odstotnem deležu zdravnikov, ki trpijo za sindromom izgorelosti in Zdravniške zbornice Slovenije, da ima kar 95 odstotkov slovenskih zdravnikov izkušnjo, da so bili žrtev nasilja na delovnem mestu?
