Slovensko zdravstvo doživlja eno najhujših kriz v samostojni državi. Razlogov je več. Poleg nezadovoljive finančne podpore in neustrezne organiziranosti zdravstva h krizi pomembno prispeva pomanjkanje zdravnikov, ki je deloma tudi posledica odhoda slovenskih zdravnikov v tujino. Do nedavnega je bilo odhajanja zdravnikov v tujino zanemarljivo malo. V zadnjem času pa se za odhod v tujino odloča vse več diplomantov obeh slovenskih medicinskih fakultet in specialistov. Tako je po podatkih Zdravniške zbornice Slovenije v letu 2016 v tujino odšlo 24 slovenskih zdravnikov, od začetka leta 2017 in vse do novembra 2018 pa skupaj 36 zdravnikov. Število odhodov samo po sebi ne bilo zaskrbljujoče, ko bi bilo v Sloveniji znatno več aktivnih zdravnikov in če se v Sloveniji ne bi že soočali s pomanjkanjem zdravnikov. Tako pa vsak odhod zdravnika pomeni izgubo in siromašenje intelektualnega potenciala, ki je še kako pomemben za kakovostno delovanje zdravstvenega sistema. Tudi uvoz zdravnikov iz tujine ne bi bil najboljša rešitev. Zdravniški poklic se pomembno razlikuje od nekaterih drugih poklicev. Za kakovostno opravljanje zdravnikovega poslanstva je namreč potrebno poznavanje okolja, navad in kulture prebivalcev, med katerimi zdravnik deluje. Toda migracije so že bile in še bodo; so tudi sprejemljive, ker so pač del globalizacije in izraz osebne svobode. Zato tudi zdravnikom ne smemo omejevati te svobode. Toda odhodi zdravnikov lahko pripeljejo do še večjega pomanjkanja usposobljenih in kakovostno izobraženih zdravnikov. Res je, da tudi v Slovenijo prihajajo zdravniki iz drugih držav, toda migracijski pritok zdravnikov v Slovenijo je predvsem iz področij jugovzhodnega dela Evrope. Iz severozahodnega dela Evrope pa verjetno tudi v bodoče ne bomo dobili znantnega števila zdravnikov. Da ohranimo sedanjo raven zdravstvenega varstva, moramo skrbeti, da v Slovenijo pridejo delovni migranti s kakovostnim znanjem, ki bi zagotavljali učinkovito, varno in racionalno obravnavo naših bolnikov.
Odhodi mladih zdravnikov v tujino so odvisni od različnih dejavnikov. Vsesplošna globalizacija pa je prisotna tudi v medicini, izgubljajo pa se nacionalne vrednote. Zato tudi generacije mladih zdravnikov sledijo individualističnim vzorom neredkih uspešnih poslovnežev, ki v svojem razmišljanju v ospredje postavljajo drugačne vrednote, ki so veljale nekdaj in so bile v večji meri naravnane v empatijo, solidarnost in nesebičnost. Poleg tega pa je tudi vrsta objektivnih razlogov, ki mlade zdravnike spodbujajo k odhodu v tujino. Redne delovne obremenitve slovenskih zdravnikov so znatno večje kot v razvitih zahodnoevropskih državah. Število zdravnikov v Sloveniji je pod evropskim povprečjem, ki so med drugim posledica staranja prebivalstva. Zato za podaljševanje čakalnih dob ni kriva lenoba slovenskih zdravnikov, temveč vedno večje obremenitve. Ob tem pa zdravstvena politika pušča vnemar zdravstvene standarde in normative, ki so jasno pokazali, da je za normalno delo zdravnika potrebno zagotoviti dodatne kadre in dodaten denar.
Neustrezna organizacija zdravstvenega varstva, ki še vedno v veliki meri temelji na socialističnem modelu, je v veliki meri razlog za nezadovoljstvo zdravnikov in spodbuja njihov odhod v tujino. Zato bi bilo nujno potrebno reorganizirati centralistično organizacijo zdravstva in zdravnikom omogočiti, da sami predlagajo spremembe, ki bi bile učinkovite. Nezadostno in neustrezno financiranje zdravstva prav tako ne more biti spodbudno za njihove izvajalce in še manj za bolnike. Regulatorji zdravstvenega sistema limitirajo maso sredstev za plačilo zdravnikov. Tudi če bi bilo na voljo dovolj zdravnikov, jih ne bi sprejeli v zdravstveni sistem, ker zanje ni predvidenih sredstev za plače in materialne stroške, ki jih zdravnik povzroča s svojim delovanjem. Zato je pomanjkljivo financiranje eden glavnih razlogov podaljševanja čakalnih dob in preobremenjenosti zdravnikov. Ob tem pa se politika spreneveda in obljublja ljudem neomejene pravice in storitve brez čakalnih dob na najvišji možni kakovostni ravni..
K vedno večjim obremenitvam zdravnikov prispeva tudi bohotenje administracije, ki zlasti družinskim zdravnikom neredko vzame več časa kot sama obravnava bolnika.
Medijska izpostavljenost in »kriminalizacija« medicine, ki je v razviti Evropi skorajda ne poznajo, pa sta dodatna dejavnika, zakaj biti zdravnik v naši družbi ni prijetno. Mladi zdravniki med razlogi za odhod v tujino omenjajo tudi nezadostne možnosti za napredovanje, slabe medsebojne odnose in razhajanja med generacijami, ki onemogočajo razvoj v stroki in zasedanje vodilnih položajev. Takšna ocena res velja za določena okolja, ne moremo pa je posploševati in prištevati med glavne razloge za odhod naših kolegov v tujino. Medsebojni odnosi pri nas namreč niso bistveno drugačni kot v večini drugih evropskih držav.
Kako preprečiti odhajanje zdravnikov v tujino
Država mora zagotoviti kakovostno izobraževanje za poklic zdravnika. Dodiplomsko in podiplomsko izobraževanje mora biti na ravni edukacije v drugih – razvitih državah. Sprejeti bi morali merila za ocenjevanje kakovosti zdravniškega, zlasti kliničnega dela, ki bi onemogočali negativno selekcijo. Večjo pozornost bi morali posvečati izboru kandidatov za študij medicine z upoštevanjem njihovih nagnjenj, ne samo dosedanjega šolskega uspeha po točkovalnem sistemu in merilih, ki jih ovrednoti kar računalnik. S kandidati bi se morali pogovoriti in preveriti, ali jih poleg znanja odlikuje tudi empatija, solidarnost in nesebičnost, ter ali želijo slediti temeljnemu cilju poslanstva zdravnikov, ki je predvsem pomoč bolnim in oviranim.
Za preseganje sedanje nevzdržne kadrovske politike bi bilo nujno potrebno kadrovsko okrepiti predvsem tista področja, kjer je pomanjkanje zdravnikov največje To pa je družinska medicina. Čez noč namreč ni možno bistveno povečati celotnega števila aktivnih zdravnikov. Možen je sicer »uvoz« zdravnikov iz tujine, toda načrtovati bi ga morali res skrbno in nadzorovati. Zaposlitev naj se omogoči predvsem tistim tujim zdravnikom, ki imajo preverjeno kakovostno znanje s področja klinične medicine. Možne so tudi prerazporeditve zdravnikov na področja, kjer je pomanjkanje največje. To bi lahko dosegli z ustrezno finančno stimulacijo ali z razbremenitvijo najbolj obremenjenih. Pri tem bi bilo nujno potrebno upoštevati standarde in normative. Toda brez povečanja finančnih sredstev sedanjih kritičnih razmer, zlasti v družinski medicini, ne bomo presegli. Potrebno bi bilo uvesti stimulativno nagrajevanje, morali bi dopuščati večjo ustvarjalnost kreativnost in podjetnost mladim zdravnikom, predvsem na primarni ravni, vključno z dodeljevanjem koncesij. Naj se čim prej uredi zasebno delo kot del sistema zdravstvenega varstva z dostopom do denarja zavarovalnic, ob tem bi bilo potrebno spremeniti zavarovalne pogoje in povečati odgovornost za zdravje slehernega prebivalca. Sistematično bi bilo treba delati na tem, da pridejo k nam študentje iz potencialno zanimivih držav, katerih diplomanti imajo kakovostno znanje. To počno v razvitih zahodnoevropskih državah, kjer v okviru mednarodne izmenjave naše najbolj perspektivne študente vabijo, da se vrnejo kot diplomanti ali specialisti. Tako bi morali sistematično odkrivati tudi mi tuje študente, ki pridejo k nam na prakso in jih prepričati v kakovost delovanja našega zdravstvenega sistema ter jim s konkretnimi ponudbami omogočiti uresničitev poklicne kariere v Sloveniji.
Glede na to, da so migracije prebivalstva tudi zdravnikov dopustne in v določenih pogledih celo zaželene, bi bilo prepovedovanje odhodov zdravnikov v tujino nedemokratično in ne bi doseglo osnovnega cilja, to je zagotoviti ustrezno kadrovsko zasedbo različnih področij medicine. Potrebno je odpraviti družbene pogoje, v katerih deluje naše zdravstvo, ki dušijo iniciativnost mladih. Potrebno je vzpostaviti take razmere, ki bodo omogočale možnost strokovnega napredovanja, ekonomsko varnost in normalne delovne obremenitve v urejenem dobro delujočem sistemu in zagotavljale pozitiven odnos javnosti do zdravnikov. Skratka, urediti bi bilo potrebno delovne razmere zdravnikov tako, da ne bi bilo preobremenjenosti, da bi imeli čas za izpopolnjevanje in da se ne bi počutili kot tisti del populacije, ki jo je potrebno vsaj enkrat na teden kritizirati v medijih.
Beg mladih zdravnikov v tujino je tudi odraz neustrezne organizacije zdravstvenega sistema, za kar nosi odgovornost politika. V Sloveniji se organizacije zdravstvenega sistema lotevamo kot političnega ne pa kot strokovnega problema, kar se vidi tudi iz sedanje krize. V delovnih skupinah, ki naj bi reševale problem osnovne zdravstvene dejavnosti prevladujejo samozvani strokovnjaki, ki imajo politično moč. Po drugi strani pa v Sloveniji imamo strokovnjake, ki so na tem področju doma, pa jih ignoriramo. Politika noče priznati primarni ravni, da potrebuje posebna sredstva za razvoj, ampak o tem, kako naj bi se ta raven zdravstva razvijala, odloča na osnovi političnih interesov in ne stroke. Na tak način se bo stanje samo še poslabševalo.
