V kolikor ste član/-ica Slovenskega zdravniškega društva in želite člansko izkaznico z navedenimi akademskimi nazivi, vas prosimo, da izpolnite obrazec.

V sredo, 10. junija, so Slovenska medicinska akademija, Slovensko zdravniško društvo in Komisija za medicinsko etiko RS organizirali novinarsko konferenco na temo zdravstvene obravnave prebivalcev v DSO – jih v času epidemije COVID – 19. Video posnetek novinarske konference najdete na povezavi.

Sporočilo za medije

Narava epidemij pogojuje za zaščito družbe izredno javno-zdravstveno ukrepanje, ki omejuje demokratične pravice državljanov in vzbuja nasprotja med avtonomijo posameznikov in javno koristjo. Prav je zato, da so protiepidemski ukrepi, načini triaže in oskrbe obolelih ter  namen in vsebina epidemskih raziskav, etično utemeljeni in javnosti razumljivo predstavljeni. Ker se epidemija Covid-19 (epidemija) pri nas umirja, želi Komisija Republike Slovenije za medicinsko etiko (Komisija) v okviru svojih pristojnosti v zvezi z njenim dosedanjim potekom slovenski javnosti sporočiti svoje stališče.

Komisija ocenjuje, da so bili napori strokovne skupine za omejevanje širjenja epidemije usklajeni  z veljavnimi strokovnimi in etičnimi javno-zdravstvenimi načeli. Vsi ukrepi so bili javnosti sproti in razumljivo pojasnjeni, dobro sodelovanje državljanov je doprineslo k dosedanjemu ugodnemu razpletu karantenskih ukrepanj.  Svoje delo so z veliko poklicne in etične odgovornosti opravile ekipe za intenzivno zdravljenje na obeh infekcijskih klinikah in bolnišničnih oddelkih, za kar jim Komisija želi izreči svoje spoštovanje. Epidemija je bila v sodelovanju državljanov z vladnimi in javno-zdravstvenimi ukrepi uspešno omejena in smo z doseženim po mnenju KME RS lahko zadovoljni.

V zvezi s komentarji, ki z različnimi pogledi in nameni ocenjujejo posamezne ukrepe, še posebej v domovih starejših občanov (DSO), želi Komisija v želji po učinkovitem strokovnem nadaljevanju nadzora nad epidemskimi žarišči, posredovati naslednja stališča:

Epidemske bolezni so najbolj nevarne za bolnike oziroma posameznike z nizko odzivnostjo imunskega sistema. Imunska slabost je značilnost zgodnje otroške dobe, kroničnih bolezni in visoke starosti. Med tokratno epidemijo je pri nas in po svetu umrlo največ starih bolnikov. V slovenski družbi se z visokim indeksom staranja hitro povečuje število starih več kot 80 let, v DSO pa je četrtina stanovalcev že prekoračila 90 let življenja. Zanje je poleg šibke imunosti značilna še prisotnost več kroničnih bolezni in telesna krhkost, ko je lahko usodna že najmanjša sprememba zdravja, počutja ali bivanja. Naravna smrtnost stanovalcev DSO povsod presega smrtnost na nacionalni ravni in v letošnjem letu jih je pri nas doslej v vseh DSO umrlo več kot 2100. V Sloveniji živi v 102 DSO približno 21.000 stanovalcev in med epidemijo je bil v večini DSO s sprejetimi ukrepi in prizadevnostjo zaposlenih vnos virusa preprečen. Po opravljenih testih na stik z virusom je bilo pozitivnih 323 stanovalcev, zaradi posledic bolezni Covid-19 jih je v DSO in bolnišnicah skupaj umrlo 86, kar je manj kot pol odstotka vseh stanovalcev in se sklada s podatki o številu umrlih v drugih okoljih. Komisija ocenjuje, da smo v Sloveniji epidemijo na družbeni ravni uspeli omejiti z nizkim številom smrti. Kako drugače bi lahko potekala, se je pokazalo v tistih nekaj DSO, kjer se je bolezen ob njenem izbruhu med stanovalci izredno hitro širila in bi ob širjenju v še druge DSO lahko število smrti doseglo raven, ki so jo zlovešče napovedovale začetne epidemiološke ocene.

Ob vprašanju, komu omogočiti bolnišnično zdravljenje, KME RS ponavlja svoje stališče, da starost bolnikov ne sme biti razlog za odklonitev potrebnega zdravljenja. Med starimi so razlike v zdravju največje, odločilno je funkcionalno stanje prizadetih. V primeru, ko je zdravljenje smiselno, ga je potrebno omogočiti vsakomur, ko pa se življenje izteka in ga nobeno zdravstveno ukrepanje ne more več izboljšati, je njegovo instrumentalno vzdrževanje le še etično neprimerno mučenje odhajajočih, ki pa jim je namesto tega potrebno zagotoviti vso potrebno paliativno oskrbo. Ni prav, če umirajoče v bolnišnico odpeljemo le zato, da tam umrejo, tega si večina med njimi tudi ne želi. Komisija ni bila seznanjena s kriteriji, po katerih so zdravniški konziliji med stanovalci DSO odločali o primernosti ali neprimernosti bolnišničnega zdravljenja in jih zato ne more komentirati. Izraža pa upanje, da so bile odločitve ob upoštevanju funkcionalnega stanja prizadetih strokovno utemeljene in da jih je v vsakem primeru mogoče tudi pojasniti. Predlaga, da skupina neodvisnih strokovnjakov presodi strokovno primernost kriterijev, po katerih se je vnaprej odločalo o tem, za koga je bolnišnično zdravljenje primerno in za koga ne. Po njenem mnenju ne bi bilo prav, če ne bi izkoristili priložnosti in se iz ugotovljenih napak bolje pripravili na morebitni nov val epidemije.

V času epidemije je Komisija prejela in še prejema z njo povezane raziskovalne predloge. Pri ocenjevanju etične primernosti Komisija presoja njihovo javno korist in oceni tveganja, ki bi jim bili v raziskavo vključeni posamezniki lahko izpostavljeni. V vseh zdravstvenih raziskavah je svobodna odločitev o pristanku sodelovanja ključen pogoj za etično soglasje Komisije, ki preverja, ali so bili udeleženci na njim razumljiv način seznanjeni z namenom in načini izvedbe raziskave, ali jim je bila brez pritiskov omogočena svobodna privolitev ali zavrnitev sodelovanja, ali jim je bila zagotovljena možnost, da iz raziskave lahko kadarkoli izstopijo, ne da bi morali komurkoli pojasnjevati,  zakaj so se tako odločili in da jim zaradi prekinitve sodelovanja ne bo kratena nobena z zakoni zagotovljena zdravstvena pravica. Komisija ocenjuje tudi, ali je v zadostni meri poskrbljeno za anonimnost njihovih podatkov in ali raziskovalci zagotovijo, da jih v bodočnosti ne bo mogoče uporabljati še za kakšne drugačne namene.

Epidemija je opozorila, kaj je v našem sistemu zdravstvenega in socialnega varstva potrebno dopolniti, popraviti ali sprejeti. V zvezi z oskrbo pomoči potrebnih Komisija ocenjuje, da v preteklem desetletju odgovorni resorji kljub izkazanim javnim potrebam in opozorilom Evropske komisije, niso izpolnjevali svojih dolžnosti in pristojnosti na področju vsebin in izvajanj dolgotrajne oskrbe, niso zgradili niti enega javnega DSO, ampak so gradnje prepustili pridobitnim interesom, še več, dopustili so, da propadata dve že napol dograjeni stavbi. Odgovornim v zdravstveni stroki lahko očitamo dolgoletno zanemarjanje nujno potrebne geriatrije, deloma tudi paliativne oskrbe.  Tista vlada, ki bo na tem področju uspela premagati vse odpore in v slovenski družbi izboljšati strokovnost in kulturo oskrbe pomoči potrebnih, bo upravičeno deležna spoštovanja domače in evropske javnosti.

Virus SARS-CoV2 je prišel in bo med nami ostal. Pridružil se je vsem virusom in bakterijam, s katerimi živimo v bolj ali manj uspešnem sožitju in ki vzdržujejo našo imunsko odpornost. Ne vemo še, kako se bomo z njim vnaprej srečevali, zagotovo pa smo v dosedanjem poteku epidemije zbrali pomembne izkušnje za naše ravnanje, če nam bo spet zagrozil.

Za Komisijo RS za medicinsko etiko

Dr. Božidar Voljč, dr. med.
Predsednik

27. maja v Evropi praznujemo dan urgentne medicine, zato ob tej priložnosti vsem javnostim!

V času, ki ga zaznamuje koronavirus, zdravniki specialisti urgentne medicine,
medicinske sestre in zdravstveni tehniki neumorno dan in noč delajo ter tako rešujejo
življenja in skrbijo za vaše zdravje in varnost.

Zdravniki specialisti urgentne medicine so strokovnjaki za spopadanje z najhujšimi
nesrečami in katastrofami, v stresnih razmerah znajo učinkovito organizirati delo in
opremo ter tako poskrbeti, da ste deležni ustrezne obravnave in zdravljenja, ki ga v
tistem trenutku potrebujete. V državah, kjer specializacija iz urgentne medicine obstaja
in je že uveljavljena, opažamo, da je odziv zdravstvene službe na izzive epidemije
boljši in bolj učinkovit. Kjer je število osebja v sistemu nujne medicinske pomoči
zadostno in specializacijo vodijo usposobljeni zdravniki specialisti urgentne medicine,
sprejem in obravnava bolnikov teče bolj gladko in izidi zdravljenja so boljši.

Na današnji dan – 27. maja – ne praznujemo le dneva urgentne medicine, temveč
prosimo tudi Vlado republike Slovenije in vas vse, da podprete zahtevo za povečanje
števila usposobljenih zdravnikov specialistov urgentne medicine, za priznanje
specializacije iz urgentne medicine v vseh evropskih državah ter za zagotovitev
zadostnega števila medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov ter vse potrebne
opreme za celoten sistem nujne medicinske pomoči, saj bomo le tako v primeru
ponovnih pandemij lahko skrbeli za vaše zdravje in varnost.

Če se z napisanim strinjate, besedilo delite in pripišite #DanUrgentneMedicine
#EmergencyMedicineDay.

Več informacij najdete na https://emergencymedicine-day.org

V imenu EUSEM (European Society for Emergency medicine), v Sloveniji interes
stroke urgentne medicine zastopa Sekcija za Urgentno medicino pri Slovenskem
zdravniškem društvu (SUM-SZD).

Izjava za javnost – Emergeny Medicine Day (.pdf datoteka)

Slovenska medicinska akademija je 30. 4. 2020 organizirala okroglo mizo (tele-konferenco) o zdravstveni oskrbi starostnikov. Na posvetu so poleg predsednika Slovenske medicinske akademije  (SMA) sodelovali dr. Božidar Voljč – predsednik Republiške komisije za medicinsko etiko, prof. dr. Radko Komadina predsednik SZD, prof. dr. Zlatko Fras – strokovni direktor Interne klinike UKC Ljubljana, dr. Gregor Veninšek – predstojnik geriatričnega oddelka UKC Ljubljana, prof. dr. Radovan Hojs – prodekan medicinske fakultete v Mariboru – g. Matjaž Trontelj direktor sektorja za zavarovalne primerne zavarovalnice Vzajemna in prof. dr. David Vodušek – glavni tajnik  SMA.

Po uvodnih razmišljanjih in razpravi so bili sprejeti  naslednji sklepi:

• Povsod po svetu se v razvitih državah in tudi v Sloveniji prebivalstvo stara, delež prebivalstva starejšega od 65 let se je v zadnjih 40 letih podvojil in trenutno znaša 20 %. Staranje prebivalstva nosi s seboj številne izzive na vseh področjih družbenega življenja, zlasti na socialno – zdravstvenem področju. Za starostnike je značilno, da se z leti zmanjšujejo funkcije vseh, zlasti pa življenjsko pomembnih organov, in so bolj sprejemljivi za različne bolezni. Zato se v starosti kopičijo kronične bolezni, ki jih je v starosti težje obvladovati. Neredko se pojavljajo tako imenovani geriatrični sindromi, kot so: krhkost, delirij, nepomičnost, inkontinenca , demenca in upadanje funkcijskih sposobnosti čutil. Predvsem zaradi krhkosti in številnih aktivnih bolezenskih stanj se bolezni izrazijo drugače, ugotavljanje in določitev bolezni je težje, odgovor na zdravljenje je lahko zakasnel, pogosto je potrebno zagotoviti tudi socialno pomoč. Za kakovostno obravnavo takšnih bolnikov so potrebna posebna  – usmerjena znanja in obvladovanje veščin geriatrične medicine.
  Cilj geriatrične obravnave ni le ozdravitev akutne bolezni, temveč preprečevanje funkcionalnega upada, povrnitev samostojnosti v samooskrbi, preprečevanje nadaljnjega funkcionalnega upada, vrnitev posameznika v njegovo domače okolje in ohranjanje kakovosti življenja. Za doseganje teh ciljev obravnava geriatričnega bolnika ni omejena zgolj na somatski aspekt bolezni, ampak vključuje tudi psihološke in socialne ukrepe. Osnovni geriatrični tim (t.i. multidisciplinarni tim) tako sestavlja geriater, diplomirana medicinska sestra, fizioterapevt in delovni terapevt, klinični farmakolog, socialni delavec in klinični psiholog. Geriatrična obravnava poteka na bolnikovem domu, ambulantno, v ustanovah za  dolgotrajno oskrbo in v bolnišnici.
• Za udejanjanje kakovostne oskrbe geriatričnega bolnika je potrebno poznavanje vsebin in obvladovanje veščin geriatrične medicine. Na tem področju je znanje pomanjkljivo, izobraževalni programi so prepuščeni pobudam posameznikov, kar ima za posledico neenotnost pristopa pri obravnavi geriatričnih bolnikov. Zato potrebujemo enotne programe izobraževanja na dodiplomskem in podiplomskem nivoju za zdravnike, medicinske sestre in druge zdravstvene delavce. Geriatrija bi morala biti samostojni predmet v okviru pouka študentov medicine, kot je to storila medicinska fakulteta v Mariboru že ob njeni ustanovitvi. Poleg tega bi morale biti geriatrične vsebine in posebnosti bolezni v starosti obravnavane v okviru drugih predmetov.
• Geriatrična medicina je v večini evropskih držav temeljna specializacija (samostojna ali znotraj interne medicine), pogosto subspecializacija interne medicine (v Franciji tudi družinske medicine), v nekaterih državah pa je stanje podobno kot v Sloveniji, kjer so geriatrične kompetence razpršene med bolj ali manj geriatrično izobražene strokovnjake na primarni in sekundarni ravni.
• Pozivamo, da se čim prej vzpostavijo različne oblike podiplomskega izobraževanja kot so: podiplomski študij, posebna oziroma usmerjena znanja in specializacija iz geriatrije. Na medicinski fakulteti v Ljubljani že obstaja program podiplomskega študija iz geriatrije, prav tako je Slovensko zdravniško društvo že pred leti sprejelo program posebnih znanj iz geriatrije, vendar zaradi premajhnega zanimanja, za tovrstne oblike podiplomskega izobraževanja, do realizacije ni prišlo. Strokovno združenje za geriatrično medicino in glavni strokovni svet SZD pozivamo, da čim prej pripravijo program specializacije iz geriatrije. Glede na to, da v Sloveniji ne razpolagamo z ustrezno infrastrukturo za izvedbo tovrstne specializacije, je v prehodnem obdobju nujno:
  Ker manjka usposobljenih kadrov, ki bi bili nosilci specializacije, je v prehodnem obdobju potrebno  kadre izšolati v tujini. Hkrati je potrebno v obstoječe temeljne specializacije, zlasti tiste, ki obravnavajo probleme starostnikov, vključiti programe z geriatričnimi vsebinami.
  Poleg temeljne specializacije iz geriatrične medicine potrebujemo “masters” oziroma po veljavni slovenski nomenklaturi “posebna znanja” za tiste temeljne specialnosti, ki tudi zdravijo pretežno stare bolnike: nevrologi, psihiatri, družinski / domski zdravniki in morebiti fiziatri.
• Potrebujemo geriatrične oddelke, ki bodo obravnavali bolnike z akutno geriatrično problematiko in ki bodo poleg klinične geriatrične oskrbe izvajali remobilizacijo in starostnikom omogočili vrnitev v prvotno stanje in v njihovo domače okolje. Raziskave so pokazale, da obravnava bolnika na geriatričnem oddelku omogoča kvalitetnejšo  zdravstveno oskrbo, izboljša preživetje, ter zmanjša potrebo po sprejemu v DSO. Imamo program delovanja terciarnega centra za geriatrijo pri največji slovenski bolnišnici, ki ga je leta 2013 potrdil Zdravstveni svet pri Ministrstvu za zdravje. Model predvideva vzpostavitev ustreznih enot tudi v drugem UKC in splošnih bolnišnicah ob upoštevanju vsebinskih, kadrovskih tehničnih in prostorskih pogojev.
  V času izobraževanja 1. generacije geriatrov, se morata v obeh UKC vzpostaviti geriatrična oddelka, ki bosta sposobna obravnavati večinski delež populacije, ki potrebuje geriatrično obravnavo v svojem gravitacijskem območju, saj bo le s tem zagotovljena možnost usposabljanja naslednjih generacij ne samo geriatrov, ampak tudi drugih zdravstvenih strokovnjakov, ki bodo potrebovali specifična geriatrična znanja in veščine, skladno z Evropskimi standardi za podiplomsko specialistično usposabljanje. Oddelek za geriatrično medicino mora biti sestavljen iz enote za akutno geriatrično medicino in enote za geriatrično remobilizacijo/rehabilitacijo (negovalne bolnišnice oz enote za podaljšano bolnišnično zdravljenje).
• Smiselna bi bila tudi nadgradnja geriatričnih oddelkov v obeh Univerzitetnih kliničnih centrih  terciarna oddelka, ki bi izvajala pedagoško, raziskovalno in klinično dejavnost, hkrati pa igrala vodilno vlogo pri uveljavljanju doktrin na področju upravljanja dolgožive družbe.
• Za kakovostno zdravstveno oskrbo starostnikov poleg postavitve oddelkov za akutno geriatrično medicino in remobilizacijo nujno potrebujemo tudi opolnomočenje sedanjih DSO za izvajanje integrirane socialno varstvene oskrbe, ki poleg zahtevne zdravstvene nege vključuje tudi zdravstveno oskrbo, pri čemer je smiselno sodelovanje predvsem regijskih bolnišnic, saj se le na ta način zagotovi brezhibna obravnava posameznika v primeru akutnega poslabšanja zdravstvenega stanja. Obravnava starostnikov v DSO mora postati proaktivna in  od sprejema v obravnavo vključevati načrtovanje, izvajanje, preverjanje in prilagajanje zdravstvene oskrbe skladno s strokovnimi dognanji, posameznikovim  zdravstvenim stanje, njegovimi vrednotami.
  DSO-ji so trenutno res socialne ustanove pod nadzorom Ministrstva za socialo, družino in delo, a sedanja epidemija je pokazala, da njihova stroškovno učinkovita kadrovska zasedba  ne omogoča varnega dela za tiste stanovalce, ki potrebujejo med epidemijo še posebno skrbno in nadzirano zdravstveno nego.
• Zdravstvena politika in vse vlade iz zadnjega obdobja v koalicijskih dogovorih med prioritetami navajajo reformo zdravstvenega varstva, zagotavljanje dolgotrajne zdravstvene oskrbe in  zadovoljevanje  potreb starostnikov. Toda vse se konča pri denarju. Zato opozorila  in zahteve medicinske stroke največkrat ostanejo mrtve črke na papirju. Zdravstvena politika  izpostavlja potrebo po skupni odločitvi o tem, kakšno zdravstvo si želimo in koliko smo pripravljeni prispevati za to. Toda tudi v dosedanjih finančnih okvirjih bi bilo možno na osnovi ponovne opredelitve prioritet izboljšati zdravstveno varstvo starostnikov.

Prof. dr. Pavel Poredoš, dr. med.